-
1 man
[mæn] 1. plural - men; noun1) (an adult male human being: Hundreds of men, women and children; a four-man team.) mož2) (human beings taken as a whole; the human race: the development of man.) človek3) (obviously masculine male person: He's independent, tough, strong, brave - a real man!) moški4) (a word sometimes used in speaking informally or giving commands to someone: Get on with your work, man, and stop complaining!) človek5) (an ordinary soldier, who is not an officer: officers and men.) vojak6) (a piece used in playing chess or draughts: I took three of his men in one move.) figura2. verb(to supply with men (especially soldiers): The colonel manned the guns with soldiers from our regiment.) oskrbeti z moštvom- - man- manhood
- mankind
- manly
- manliness
- manned
- man-eating
- man-eater
- manhandle
- manhole
- man-made
- manpower
- manservant
- mansized
- mansize
- manslaughter
- menfolk
- menswear
- as one man
- the man in the street
- man of letters
- man of the world
- man to man
- to a man* * *I [mæn]noun(plural men) mož, človek, človeštvo; sluga, vojak, mornar; figura (šah, dama); history vazal; plural vojaki, mornarji, delavci, moštvoman alive! — človek božji!as one man — kot en mož, enoglasnoto be only half a man — biti nemožat, biti samo pol možainner man — duša, humorously želodeca man of straw — lutka, človek zvenečega imena a brez denarjaman about town — lahkoživec, gizdalinold man — botany božje drevce, nautical slang kapitanII [mæn]transitive verbmilitary & nautical oskrbeti z moštvom (posadko, vojaki, mornarji); nautical sklicati (mornarje) na mesta; zasesti delovno mesto, biti zaposlen s čim; figuratively okrepiti, ojunačitito man o.s. — ojunačiti seIII [mæn]adjectivemoškega spola (npr. man cook kuhar)
См. также в других словарях:
jàz — jáza m (ȁ ȃ) knjiž. 1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost // s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
védeti — vém nedov. (ẹ) 1. imeti kaj v zavesti a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rêči — rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči / na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hotéti — hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ ọ nọčem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim … Slovar slovenskega knjižnega jezika
takó — prisl. (ọ̑) I. 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej … Slovar slovenskega knjižnega jezika
láhek — tudi lahák hka o tudi ó prid., lážji (á ȃ á) 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
káj — čésa zaim., čému, káj, čém, čím (ā ẹ̄) 1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vrág — a m (ȃ) 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag … Slovar slovenskega knjižnega jezika
beséda — e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
svój — svôja e zaim. (ọ ó) 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo 2. izraža splošno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
drúgi — a o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika